Moja Mesecnica (Zgodba za revijo MOJA SKRIVNOST)

Mesecnico imam rad.

Od trenutka, ko so se najine oci srecale v autobusu in ko mi je ona dala nalepko za februar, sem spoznal, da se nikoli vec ne bi vozil spet sam v autobusu. Bila je stevilka 7, do Przanja.

Februar je najkrajsi mesec, a ko so se najine oci srecale, je bilo, kot da bi bil cas vecen. Videl sem dekle v privlacnem vijolicastem jopicu in kapi, ki se je prerivala v mnozici ljudi. Nikoli nisem bil posebno pozoren (veliko dajal) na mesecnike, dokler ni prisla tista usodna sreda, ko sem srecal mojo posebno mesecnico -- in moja dusa je bila zadeta.

»Mesecna nalepka!« je za klicala. »Mesecna nalepka!«

Bil je cetrti februar. Imel sem samo se en dan in potem staro nalepka ne bo vec veljavna. Mislil sem, da sem pogubljen in pocutil sem se nelagodno, kot vecina mojih sotrpinov v autobusu. Ni bilo vec dvoma: kmalu bom potreboval novo nalepko. Cas se ne ustavi za nikogar.

Se enkrat sem zaslisal: »Mesecna nalepka...«

Pogledal sem nazgor. Zopet sem bil zadet.

»Oprosti, gospodicna,« sem ji rekel, »ampak rad te imam. Ljubim te z vsem svojim srcim, in vedno te bom. Rad bi bil s tabo. Rad bi bil s tabo.«

Bralec, mislim, da imas dovolj domisljije da bos sam videl, kako se je zgodba nadaljevala.

Konec